Blog št. 6 (8. 5.)
Po zajtrku smo se odpravile vsaka na svoje delovno mesto. Urška, ki dela v jezikovni šoli, je prepisovala številke računov iz papirnate v elektronsko obliko. Neja, ki je danes delala od doma oz. hostla (blagor) je urejala kolaže s slikami, na katerih so bile znamenite slovenske jedi, pijače,... Ti kolaži bodo v pomoč jezikovni šoli, za lažje učenje tujih jezikov. Maša pa je prepisovala zapiske in delila letake po mestu. Letaki so pozivajo starše k prijavi njihovih otrok, na dodatno izobraževanje, ki ga izvajajo v šoli, kjer Maša opravlja delovno prakso.
Z delovnimi mesti smo sicer zadovoljne, vendar pa je občutiti razliko, saj bi v Sloveniji dobile veliko več zaposlitev kot jih dobimo tukaj, v Španiji.
Po končem delu smo se dobile v mestu, kjer smo poiskale restavracijo in se pošteno najedle. Po kosilu smo še malo tavale po mestu, nato pa se odpravile na najbližjo postajo. Čakanje na avtobus nam je vzelo veliko časa, saj avtobusa ni bilo od nikoder. Ko pa je končno prispel, nas je prijazni domačin spustil naprej. 😊 Po prihodu v hostel smo oprale nekaj cunj (mame, ne skrbet, nobena cunja se ni uničila), nato pa malo omagale zaradi vročine, saj smo danes v Sevilli imeli kar 36°C. Vsi tukaj sočustvojemo z vsemi domačimi, ki zmrzujejo v Sloveniji. Po siesti (španski počitek) smo ali gledale serije, brale knjigo ali pa lenarile na soncu. Po večerji, ki nas je zelo presenetila, saj je bila danes izbira veliko širša (končno smo dobili krompir prpravljen še na drug način, ne le kot pomfri, med izbiro sta bila tudi pašta in riž-waaat😄). Neja je bila tako nadvušena, da je skoraj potočila solzico sreče; smo čas zapravljale s klepetom s strojniki.
Mašino delovno mesto- NOAVI Centro Educativo.
Urškino delovno mesto.
Utrinki iz centra Seville.
Ta majica ponazori vse Mašine občutke.
Koooončnooooo dočakale kropmir. 😄😄
Z delovnimi mesti smo sicer zadovoljne, vendar pa je občutiti razliko, saj bi v Sloveniji dobile veliko več zaposlitev kot jih dobimo tukaj, v Španiji.
Po končem delu smo se dobile v mestu, kjer smo poiskale restavracijo in se pošteno najedle. Po kosilu smo še malo tavale po mestu, nato pa se odpravile na najbližjo postajo. Čakanje na avtobus nam je vzelo veliko časa, saj avtobusa ni bilo od nikoder. Ko pa je končno prispel, nas je prijazni domačin spustil naprej. 😊 Po prihodu v hostel smo oprale nekaj cunj (mame, ne skrbet, nobena cunja se ni uničila), nato pa malo omagale zaradi vročine, saj smo danes v Sevilli imeli kar 36°C. Vsi tukaj sočustvojemo z vsemi domačimi, ki zmrzujejo v Sloveniji. Po siesti (španski počitek) smo ali gledale serije, brale knjigo ali pa lenarile na soncu. Po večerji, ki nas je zelo presenetila, saj je bila danes izbira veliko širša (končno smo dobili krompir prpravljen še na drug način, ne le kot pomfri, med izbiro sta bila tudi pašta in riž-waaat😄). Neja je bila tako nadvušena, da je skoraj potočila solzico sreče; smo čas zapravljale s klepetom s strojniki.
Komentarji
Objavite komentar